Čuvaj je bil bolj umirjen, neprestano se je nekaj hahljal sam vase in takoj ljubeznivo pristavil za čaj. Tisto, kar naj bi bila Noetova barka, pa je ležalo tam spodaj in priznati je treba, da je bilo potrebno kar nekaj domišljije, da si v tistem velikem, temno zapečenem prepoznal ostanke legendarne ladje. Spustil sem se po prhkem in pod nogami krušečem se bregu in se prek dokaj ostrega roba prevalil na »krov«.