A ne v spokoju, kajti nemudoma se je od nekod pripodila tolpa malih čistilcev čevljev, ki so predirljivo cvilili, mister, mister, ooo, mister in me zavzeto bezali pod rebra. Tam zadaj pa je nekam plaho stal najin arkadaš, me pričakujoče in nepremično motril s svojimi rahlo izbuljenimi črnimi očkami, češ, morda se me bo pa spomnil, a približati se ni drznil. Ko pa sem mu pomahal, se je skoraj slišalo, kako mu je breme zadrege in negotovosti odcingljalo iz drobne dušice na tla, in noge so ga kar same odnesle proti meni.