Vendar pa, piti ga znajo, vsa čast jim, meni se je od tistega rakeja in "efesa" po glavi frtajčkalo še vsaj dva dni. Ampak, še preden sva z Zverjo okusila to kurdsko opojenost (menda sva bila res grozna, spat so naju baje morale zložiti ženske), še takrat, ko smo vijugali po serpentinah, sva si rekla,, ampak sva pa en kos ene pizde, veš, kaj bi morala storiti, tegale najinega arkadaša bi morala odpeljati v kakšno restavracijo in mu, suhcu, naročiti najbolj izbran obed, ma, pa saj toliko denarja pa še imava.
Potem smo bili v Iranu in v dnevih, ki so bežali kot zajci, sva na arkadaša (ime mu je bilo) že pozabila.