Kot kakšen zvest psiček naju je namreč vse dolgo popoldne potrpežljivo čakal, in če bi imel rep, bi z njim v pozdrav zanesljivo opletal tako plahutavo kot ventilator. Potem naju je vso pot tja gor do glavnega trga obletaval kot kakšna srečna žuželka, sem pa tja sva ga malo potrepljala po glavici ali dreznila pod rebra, kar mu je očitno neznansko godilo, vmes pa smo tudi malo pokramljali o. Da računa za eno temeljito čiščenje tam okrog šestdeset naših tolarjev, je pojasnil in skoraj malce ošabno dodal, da so tudi dnevi, ko ima celo dve ali tri stranke.