Pred nama je bilo dolgo in prašno popoldne, kot nalašč, da se potuhneš v kakšno beznico, ostali pa so se porazgubili po mestu, punce so verjetno brskale po štantih za kakšnimi rutkami, Rajfl in pa sta halucinirala o neki pravi turški kopeli. Pa sva stopila sem in stopila tja, se posprehodila na en konec mesta in odtavala na drugega, o kakšni krčmici pa ni bilo ne duha ne sluha, povsod samo neke butaste čajnice. Potem sva se užaljeno usedla na kamnito škarpo na mestnem trgu, usta so nama bila suha in jezika prilimana na nebo, v ozadju se je skoraj porogljivo bočil ogromni masiv Ararata, midva pa sva si rekla,, zdaj se bo pa res treba česa domisliti.