V takšnem nesrečnem položaju sva se torej znašla in pred nama se je razprla še zadnja možnost, da se ga, sicer od ljudi prezirana, pa vendar legalno, nacukava. Pred nama je bilo dolgo in prašno popoldne, kot nalašč, da se potuhneš v kakšno beznico, ostali pa so se porazgubili po mestu, punce so verjetno brskale po štantih za kakšnimi rutkami, Rajfl in pa sta halucinirala o neki pravi turški kopeli. Pa sva stopila sem in stopila tja, se posprehodila na en konec mesta in odtavala na drugega, o kakšni krčmici pa ni bilo ne duha ne sluha, povsod samo neke butaste čajnice.