Pri večerji v nekakšnem sanatoriju, po katerem so se v zlobni sebičnosti bolnikov smukali debeli starci in njihove brezoblične babe. Najprej se je naš voznik in šef poti Rajfl dolgo motal okrog lastnika tega topliškega objekta ter nekaj pošepetaval z njim in po večerji so nama zarotniško (kajti za vse druge goste je bil to le jabolčni čaj) dodelili še dva kozarčka mlačnega pira. Toda s tistima dvema decilitroma si nisva niti grla omočila, čeprav naju je zdraviliško osebje ob pitju opazovalo z napetim pričakovanjem in zanimanjem, kdaj da bova zgrmela v delirium tremens in se pričela besno otepati ščurkov, belih miši ali morda rožnatih slonov.