Sploh smo se pa že nekaj sto kilometrov mučno prebijali čez napol prohibicijski turški jug in lagodni časi, ko so nama v prostornem hladilniku našega kombija neprestano mamljivo cingljale rosne steklenice efesa in ko je bila mimo oken bežeča, sicer sparjena in prašna pokrajina še posebno sveže oživljena z dolgimi požirki mrzlega pira, so pač že davno minili. (Ja, res, medtem ko sem se zviral na prednjem sedežu, mi je bilo treba samo zastokati, ti,, jaz bi pa eno pivo, pa je že zaškrtal pokrov skrinje in v hotljivih dlaneh se mi je znašla naslednja flaša.) Tisti tam spodaj pa niso bili ne tič in ne miš.