Z ugaslim pogledom, uprtim v tla, tiho ždijo v kakšnem pozabljenem kotičku, najpogosteje pred mošejo, in se zazrejo vate šele, ko v njihov lonček zazvenklja kakšen novec, ter te mirno, a prepričljivo blagoslovijo.
Medtem ko je pri nas poklic čistilca čevljev že popolnoma izumrl, tam spodaj v Turčiji (pa še nisem čisto natanko premislil, zakaj prav tam, v Iranu, na primer, jih tako rekoč ni) skoraj vsi mulci prično poslovno kariero kot čistilci čevljev.
Na takšno vsesplošno švercersko gnezdo, kot je tisti turški Dogubeyazit tam spodaj pod Araratom, nedaleč od meje z Iranom in Armenijo, človek le redko naleti.