Kar ta pritlehna produkcija idej o človeku kot sovražniku vsakega sistema omogoča misliti, čemur daje obliko, je ideologija vsesplošnega bankrota. Mračni predmet njenega poželenja ni le človek kot nepopolno in ranljivo družbeno bitje, kajti v svojem neoviranem napredovanju skuša pohoditi tudi vse tisto, kar to ranljivost potrjuje: koncept človekovih pravic, solidarnost, strpnost, blaginja za vsakogar. Dejstvo, da so za tovrstno ideološko produkcijo in distribucijo vladajoči začeli izdatno skrbeti v letu, ko vstopamo v Evropsko unijo, seveda vsiljuje mnoga vprašanja o naravi tega vstopa.