Ali morda odlična družba ne bi morala premisliti svojega lastnega, menda s sedanjim dogajanjem nepovezanega ne/delovanja? Ob nekaterih preteklih poskusih bolj ali manj uspešnih odgovorov na vprašanje, kako je bil mogoč Heideggrov nacistični angažma (kjer se kaže, kot da je bistveno, ali je njegova misel »zares«, torej filozofsko, kontaminirana z nacionalsocializmom oziroma odprta zanj) se odpira še nekaj drugega, kar je pri spraševanju po Heideggrovem angažmaju zabrisano: kako to, da so se ob nacizmu potuhnili tudi teoretiki Franfurtske šole in ostali?