»Kaj pravzaprav hočete?« je retorično vprašala opozicijo, oziroma na zadnji seji parlamenta, potem ko so ugodili že skorajda vsem zahtevam opozicije, od preverjanja bivanja izbrisanih do omejitve odškodnin: ko so, skratka, v neskončnost popuščali in popustili, in ko je opozicija ponovno dobila priložnost, da zasede prostor parlamenta z rasizmom. »Še!«, bi seveda zvenel odgovor, ki se v svoji trenutni vlogi kaže kot najboljši učenec zgornje dediščine osemdestih in edini resni aktivistično-praktični demonstrator teorije in umetniških praks iz tedanjega časa.