Če se vam brezkofeinska različica še vedno zdi premočna za ameriški okus in se strinjate, da je Lieberman brezupen primer, vam namesto Kerryja ostaneta dve južnjaški možnosti. Clark se še vedno zdi preveč nov v politiki, Edwards pa je sicer simpatičen zaradi svojega optimizma in odkritosrčnega zanimanja za notranjo politiko, vendar se kot politik brez zaključenega mandata v senatu še ni izkazal v zunanji politiki. Svoji stranki bi najbrž najbolj koristil kot Kerryjev spremljevalec ‐ kot južnaški populist, ki bi bil protiutež jenkijevskemu plemenitašu.