Takšna izbira se zdi razumljiva tudi zato, ker bi bil odhod Brezigarjeve v tujino sprejemljiv ne zgolj za del opozicije, temveč tudi za vladajočo koalicijo in nekatere njene najbližje sodelavce. Njeni politični nastopi niso naleteli na odobravanje ne v tožilskih vrstah ne v vladi, kjer so na javno politično delovanje vrhovne državne tožilke gledali z nejevoljo, kljub temu pa z nobeno potezo iz poraženke na predsedniških volitvah niso želeli narediti žrtve. Če bi jo predsednik predlagal za omenjeni položaj, bi pred javnostjo hkrati pokazal ‐ tako je slišati v krogih predsednikovih svetovalcev ‐ svojo nadstrankarsko vlogo.