Nekaj pred petnajsto uro ‐ ko sem pred skupščino namesto običajnih brezmilostnih policijskih kordonov s ščiti videl neke prestrašene reveže v ponošenih uniformah, peščico revščine, ki je skušala biti ljubezniva z opogumljeno rajo ‐ sem odšel domov pazit otroka in poslal ženo, da sodeluje v tem zgodovinskem dogajanju.
Spomnim se vsega mesta, ki je kot hipnotizirano šlo proti skupščini, jaz pa edini v nasprotni smeri hitim domov pazit otroka. S ponosom se spominjam svoje odločitve, da omogočim ženi, da sodeluje v zgodovini.