Modrosti starih Rimljanov so formalno podobne slovenskim pregovorom, a med njimi so često velike razlike. Domači pregovori so v rabi kot komentar, s katerim dogodek na koncu zavijemo v celoto in pokažemo, kako svet poteka po trdnem redu; recimo trivialna poanta: vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije.
Latinci s sentencami ponujajo spoznanja, ki so kot šola življenja oziroma imajo status profanih božjih zapovedi.