Bilo je tiho kot v cerkvi, tišino so prekinjali le pomenljivi zvoki športnikov, ki prihajajo nekje iz želodca. Po japonsko smo se usedli na blazine na robu razmeroma majhne telovadnice, katere tla so bila pokrita z zemljo in v kateri je vadilo dvajset različno starih moških. Na stenah je bilo nekaj uokvirjenih fotografij prvakov, ki jih prepoznaš po predpasnikih iz belega papirja, iz katerih visijo beli trakovi, kar menda pomeni, da je oseba, ki to nosi, božanska, vse druge pa so človeške.