Pri vseh teh bolj ali manj harmoniziranih postkmečkih opravkih, ki imajo marsikaj skupnega z organizacijo in delitvijo dela iz časov namakalnih sistemov, pa idilično krajinsko podobo kvarita dve drobnariji. Tukaj je najprej pregovorno previsok, menda arhitekturno in kulturno nepotreben minaret džamije, a nad njim je še nekaj višjega in še bolj v nebo vpijočega: sprenevedanje bio-novinarskih in bio-političnih kraljev in kraljičen na zrnih graha nestrpnosti in rasizma, ki jih je odneslo nekam v vesolje in nič več ne vedo, kako priti na zemljo. Razumljivo, saj nedolžne zemljice več ni, pa tudi narava je nekam izpuhtela.