Po Čengićevem nastopu je postalo jasno, da mariborski tovor nikakor ni bil namenjen kakšnemu podalpskemu ali podpohorskemu državnemu udaru. V resnici je šlo za to, da je obrambni svet, ki je posloval pri predsedstvu RS, po vojni v Sloveniji sprejel sklep, da Slovenija po svojih močeh pomaga Hrvaški in Bosni, saj bi pomoč tema dvema državama povečevala varnost Slovenije. Odločitev obrambnega sveta o pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini je ostala v veljavi do januarja 1993, ko je obrambni svet sklenil, da slovenski organi ne bodo več sodelovali v vojaški pomoči sosednjim državam.