Za dobrega črnega mlinarja pa velja tisti, ki se upokoji brez pripetljajev.
Oguljeni zidovi KIK-ovih objektov in skromnost notranjosti upravne stavbe, ki navzven deluje kot prava graščina (nekoč vojašnica in začasno bolnišnica), dajejo misliti, da so KIK-ova najboljša leta že mimo ali pa se šele napovedujejo v oddaljeni prihodnosti. Najhuje je po blaginji črnih mlinarjev udaril preobrat v devetdesetih letih.