Ne profesura ne škofovstvo nista bila po mojem srcu, sta mi bila bolj vsiljena. Zdaj sem svoboden, nimam obveznosti in se lahko posvetim tistemu, kar je najpomembnejše za človeka in tudi za cerkev ‐ notranjemu dozorevanju v molitvi in premišljevanju, da si nekako zmeraj bližje Bogu. To mi godi, to mi ugaja.