Poročilo ugotavlja to, kar je pred vojno ugotovil tudi sam: da se je Irak že zdavnaj razorožil - da potemtakem nima orožja za množično uničevanje, da po letu 1998 ni začel razvijati novih nuklearnih programov in da nima tehnologije, s katero bi orožje za množično uničevanje sploh lahko lansiral. Do teh sklepov pride tudi Kay, ki mu ne preostane drugega, kot da prizna, da o biokemičnem orožju - o vseh tistih strašnih hektolitrih in tonah antraksa in o tistih famoznih mobilnih laboratorijih - ni bilo ne duha ne sluha in da je Irak vse biokemične programe opustil že leta 1991, po