Starejši še vedno govorijo jezik svanuri, ki ga drugi Gruzijci ne razumejo in je danes na robu izumrtja.
Pot v Mestio vodi mimo zarjavelih in zapuščenih sovjetskih sovhozov, kjer krave leno mulijo grmičke razvpito precenjenega gruzijskega čajevca, in zaobide manjšo hidroelektrarno (grožnja Svanov, da jo bodo razstrelili, če jim bodo v Tbilisiju poskušali zaračunati elektriko iz njihove reke, je bila uspešna ‐ od takrat je elektrika v Svanetiji brezplačna) nad sotesko reke Inguri, ki cesto spremlja skoraj čisto do mesta. Ob cesti sem in tja stojijo ptičjim hišicam podobni oltarčki, vsak pa skriva fotografijo in steklenico s kozarci.