V Tbilisiju se je namreč šušljalo, da se je le nekaj tednov pred mojim obiskom v majhni vasi severne Svanetije ponoči na skrivaj znašlo več sto čečenskih upornikov, ki so zahtevali hrano in vodo, potem pa prav tako neslišno, po ozkih poteh med ledeniki, izginili naprej, v Abhazijo, da bi zaklali kakega. Ker Gruzijci verjamejo, da so za krvavo vojno v Abhaziji krivi predvsem, imajo s Čečeni skupnega sovražnika. In sovražnikov sovražnik je seveda prijatelj.