Nagnil sem se na bok in zavil dol po blatni drči, med raztresenim keramičnim posodjem pa prek peščenega grebena, poraščenega z vodno kugo, in spet sem bil tam, v najglobljem tolmunu Ljubljanice. Voda je bila tako bistra, kar je za Ljubljanico posebnost, da sem že slutil najbližja podrta drevesa in tudi sulec je bil prav gotovo tam. Še vedno je bil, zakaj bi ne bil danes!