Za mizo nas je bilo pet, samih krepkih in veselih možakov, pa skrbna tajnica tam na koncu in ljubezniv nalivalec, ki je kaj hitro zaznal, komu je za okus potrebno priliti malo večjo dozo. Ocenjevali smo, to se zaklinjam, po vseh pravilih, morda je bilo nekoliko problematično le opredeljevanje barve, kajti vsi šmarjaki so vedno malce mlakasto motni, ideal, proti kateremu bi morali težiti, pa še ni določen. In razpoloženje je bilo nadvse prijetno, tudi to se zaklinjam, posebno proti koncu, ko so na mizo prispeli bolj taki samorodni ekstravagantneži.