No, pa je bil spet eden izmed ponedeljkov. V službo sem se pritihotapil previdno in neopazno kot prva snežinka, ki jo veter izlušči iz nizkih jesenskih oblakov. Tih sem bil tam za svojo mizo, tih in neopazen, nos sem zaril v časopise in skrbno pazil, da nisem dvigal pogleda, kajti tako bi se lahko z očmi zapletel s katerim izmed mimoidočih šefov, mu zbudil pozornost, potem bi me pa kar spraševali, kako napreduje tisto in tisto, o čemer smo se menili že pred tedni, ali pa bi si celo izmislili kaj povsem novega.