Kljub vsemu nismo klonili niti v naših tradicionalno rakavih poslednjih minutah prvega polčasa in tista njihova kičasta »Neka pati, kome smeta, Hrvatska je prvak sveta!« je v premoru izzvenela nekam kislo.
Za drugi del se je poslovil medli, nadomestil ga je, sicer poškodovan in zaradi tega zgolj zastrašujoč. Ne vem, kako je bilo to gledati po TV-sprejemnikih, ampak mi smo bili vsi pošteno na trnih in hkrati čedalje bolj ponosni, kar se je izdatno slišalo tudi s slovenske tribune, ki se je cela delirično prelevila v eno tako titansko žabo skokico.