Naš prvi stik na hrvaški strani meje je bil s pristno in prijazno zaskrbljenim carinikom, ki nas je napotil na do zob zastraženo parkirišče za pri motelu Plitvice. To je naravnost zevalo v praznoti, saj se v vsej regiji ni našlo kaj prida imbecilov, ki bi v zagrebško grotlo rinili s slovenskimi registrskimi tablicami, razen seveda moje malenkosti, najhitrejšega-najlepšega fotografa v Sloveniji in nekega Novomeščana s pankersko irokezo v rdeči fiesti.