Zgodba o diplomatski akademiji tako ni razkrila le Ruplove samovšečnosti, njegovega poistovetenja z državo, njeno zlato preteklostjo in še bolj zlato prihodnostjo, ampak tudi premierove neodločnost. Po eni strani je ministra namreč hvalil, po drugi pa mu je žugal s političnim slovesom. Tudi če je diplomatska akademija po premierovem mnenju premajhen ali celo prenapihnjen greh prvega izmed osamosvojiteljev, pa je Ruplovo razumevanje ločitve oblasti in obtoževanje temnih sil preteklosti, ki naj bi vplivale na delo vlade, takšno, da bi si minister samo zaradi takšnih izjav zaslužil vsaj resen opomin ministrskega predsednika.