Izjava, ki je seveda pričakovana, pa čeprav se je za hip zdelo, da je vladno kadrovanje v rokah preiskovalnega sodnika in ne ministrskega predsednika. Zgodba o diplomatski akademiji tako ni razkrila le Ruplove samovšečnosti, njegovega poistovetenja z državo, njeno zlato preteklostjo in še bolj zlato prihodnostjo, ampak tudi premierove neodločnost. Po eni strani je ministra namreč hvalil, po drugi pa mu je žugal s političnim slovesom.