V času brezštevilnih sporov med Đinđićem in Koštunico je bil edina avtoriteta, ki je bila sposobna (vsaj za dan ali dva) zgladiti nesoglasja med njima.
Kandidaturo je objavil zadnji, in to šele, ko je dobil podporo vseh 15 strank vladajoče koalicije DOS. Analitiki, ki so mu naklonjeni, menijo, da njegov glavni nasprotnik ni radikal, temveč volilci oziroma njihova odločitev, ali bodo sploh šli na volitve.