Oslepljen od žarke svetlobe, ki vlada v tisti goli beli pokrajini, sem bil v temačni luknji sprva kot slep, le zatohel vonj po dreku se mi je topo vpahnil v nos, kar je dalo slutiti, da sem na pravem mestu. A bil je nekam čuden, rastlinojedski, kot da bi tod iztrebljali zgolj vegetarijanski. Potem se mi je prej vsesplošna enolična tema pričela oblikovati v temnejše in svetlejše, ki so se polagoma izrisovali v vse jasnejše oblike, dokler končno nisem zaznal, da se buljim iz frisa v fris z jamskim konjem.