Potem pa so s povešenimi rilci pohlevno drobencljali okrog naših nog, vse dokler se spet nismo približali vaškim bajticam, kjer so se v spoštljivi razdalji kakšnih sto metrov vljudno ustavili, nekaj časa melanholično zrli za nami in se spet neslišno porazgubili v svoje previsne grape. Ob teh slovesih so se mi gorski psi vedno kar malo zasmilili in žrlo me je, ker zanje nikdar nisem imel pri sebi kakšnega drobčkanega priboljška, s katerim bi se jim vsaj malo priliznil. Sicer pa smo jih večkrat slišali, kasneje, sredi noči, ko so se v objemu teme priplazili v vas, prevračali in iz njih hrustljajoče žrli smeti.