Oni sami so znali plezati po pečinah, ma, če bi rekel, da tako kot gamsi, bi jih mogoče celo malo podcenjeval, saj so rahlo potuljeni drseli po popolnoma previsnih stenah navzgor in navzdol elegantno kakor kače. Tako so, ne da bi jih sploh slutil v tistih razdrapanostih, kar nenadoma kot duhovi izginjali ali se pojavljali iz najbolj nemogočih prepadov. Potem pa so s povešenimi rilci pohlevno drobencljali okrog naših nog, vse dokler se spet nismo približali vaškim bajticam, kjer so se v spoštljivi razdalji kakšnih sto metrov vljudno ustavili, nekaj časa melanholično zrli za nami in se spet neslišno porazgubili v svoje previsne grape.