V vseh tranzicijskih državah spada med lokalno folkloro tudi doza paranoične zgodbe o različnih zarotah, zato mora imeti tudi gejevska populacija, ki je glede tega komaj opazna, neko nevidno, skrivnostno ali kako skupino iz Grimmovih pravljic, ki jo podpira, vse druge pa ukine. Problem nastane takrat, ko odrasli ljudje pozabijo, da so pravljice napisane za otroke, in začno sami verjeti v gejevsko zlobno vilo ter v druge duhove in gejevskega lobističnega parkeljna.
Gejevske ikone so igra, ki nikogar ne moti, ima pa tudi sprejemljivo dozo humorja.