Ker je bilo že od samega začetka jasno, da evropski fundamentalisti ne bodo popustili zaradi Giscardovih lepih oči, se je začela strategija prepričevanja. Mehčanja sta se lotila evroposlanca, zeleni Cohn Bendit, legenda leta 68, in francoski socialist Olivier Duhamel. Poklonila sta se poljskim žrtvam 20. stoletja, še posebej pa nesrečnikom dveh totalitarizmov, nacističnega in sovjetskega.