Bil je dovolj puščoben, rigiden in monoton, da se ji je lahko napisal na kožo - v politiko pa je itak stopil prav v trenutku, ko so ljudje verjeli le še TV. Naciji se je zato zdelo, da Ronnie izžareva neko mistično, nevidno moč.
Sestanki v Ovalni pisarni so bili le vaje za snemanje.