Osvoboditelji seveda. Ti, ki naj bi jih odločni varuhi človekovih pravic osvobodili, se za osvoboditeljski patos niso brigali kaj dosti; če sploh kaj, potem so nam kazali svoje ranjene, svojo žejo, svojo razsuto ulico in nazadnje samo še prezir do prostaških zamahov, s katerimi naj bi tujci v državi pričarali demokracijo. Ko je ta prezir zajel množice, so televizijske kamere kazale samo še zmagovalce.