»Poleg tega pa ta obveznost omogoča drugemu organu, da do določene mere nadzoruje odločitve državnega tožilca (načelo checks and ballances), ki je glede odločitev o zavrženju ovadbe samostojen, njegove odločitve pa so v številnih primerih, ko ni oškodovanca v smislu 144. člena ZKP, tudi dokončne. Končno si je tudi težko predstavljati, da bodo državni tožilci lahko uspešno usmerjali predkazenski postopek, ki predvideva tesno sodelovanje z organi za notranje zadeve, če sami ne izpolnjujejo pomembne zakonske dolžnosti do teh organov,« je opozoril.
Analiza dela posebne tožilske skupine, ki jo je opravil, ni bila edina te vrste.