Vse od leta 1958 je stal s hrbtom obrnjen proti znameniti stavbi, od koder ni vrnitve, na moskovski Lubjanki in s pogledom z vrtoglave višine vsa ta leta zbujal strahospoštovanje, trepet in patriotizem ‐ po želji. Ko ga je razjarjena množica prevrnila z večtonskega podstavka, se je, kakor simbol brez ustrezne ideologije, zazdel majhen in ranljiv, preveč človeški in zato usmiljenja vreden. Prestrašil sem se.