Blagoslovitev se je končala hitro, brez resnično velikih besed, pač tako, kot takšnemu dogodku pristoji. Nadškof je, čeprav se mu je gotovo mudilo k naslednji obveznosti, popoldne ga je recimo v Kranju čakala ob 1700. obletnici smrti treh svetnikov, malce poklepetal z ljudmi, pohvalil mojstre pevce, stisnil nekaj rok in vseskozi govoril, kako lep dan je. »Poglejte,« je rekel neki ženski in se ozrl po okoliških hribih, »a ni prekrasen in lep ta svet!«