Pred kakšnimi tridesetimi leti, v času, ko je po ljubljanskih ulicah strašila frizerska policija, dolgolasi fantje z oblikovalske šole pa so si za obisk pouka kupovali lasulje, se je četverica pesnikov šla konkretno in vizualno poezijo. Na kratko, njihove pesmi niso bile običajne estetsko-poetske stvaritve tistega časa, ampak so postavljale radikalna vprašanja v razmerju do jezika, besed, črk, znakov, ustvarjanja in opazovanja. Nekatere izmed njih so bile bolj likovna kot pa literarna dela, z večplastnim, mnogokrat skritim pomenom.