V njih najdemo vrste, ki so značilne za gozd (predvsem gozdni rob), pa tudi tiste, značilne za travniške površine. Ekstenzivna raba visokodebelnih sadovnjakov ‐ na primer pozna košnja, in to le dvakrat na leto, kar omogoča cvetenje več zeliščnih vrst (orhideje!) ‐ prispeva k ohranjanju te raznolikosti.
Poleg tega se z ohranjanjem starih sadovnjakov in predvsem z delom, ki je povezano z njimi, ohranjajo tudi nekatere stare veščine.