nova beseda
iz Slovenije
Revija Jana, leto 2007, poved v sobesedilu:
Zmeraj manjša ubranost moškega in ženskega glasu nam celo bolj kot vsebina pisem spregovori o razkolu med in Wilhelmino. Kleistovo hrepenenje po človeški bližini se raztaplja v klicih nežnega opominjanja, hrepenenje pa ga žene v samoto in k pisanju, vse dokler resignirano ne izzveni v protislovjih lastnega sveta: ljubiti, pisati, umreti. Potem pa hkratnost ljubezenskih besed, njihovo skoraj popolno sozvočje, ki v govorici dveh, Kleista in Henriette, nakazuje njuno enost v skupni smrti. Vendar pisma, ki jih spoznamo, niso samo ljubezenska: v njih spoznavamo dileme dramatika Kleista, vizionarja, ki je svoj literarni uspeh dosegel šele več kot sto let po smrti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani