nova beseda
iz Slovenije
Polet - priloga Dela, leto 2008, poved v sobesedilu:
Videl sem jo pri Ronaldinhu, ko je v prvih letih v Barcelone, neobremenjen s klubsko disciplino, ki je vendarle bila zamišljena zaradi običajnih nogometašev, nikakor pa ne zanj, vihral po španskih in evropskih zelenicah ter ustvarjal in delal žogo srečno in bil nad seboj in nad življenjem tako navdušen, da je človeka, vsaj mene je in to večkrat, imelo, da bi stopil do njega in ga, ne prosil za avtogram ali skupno fotografijo, ampak preprosto stisnil k sebi in mu na čelo pritisnil poljub. Videl sem jo pri Rogerju, ko je oblečen v nedolžno belo plesal po še deviški wimbledonski travi in so mu včasih uspevali tako čudoviti, tako nemogoče dobri udarci, da je tudi njemu, popolnemu športnemu estetu, šlo na jok od vzhičenosti, morda od zavedanja, da so taki trenutki redki in podarjeni le najboljšim, zelo verjetno v duši povsem nepokvarjenim ljudem. Videl sem jo pri Bodeju, temu mojstru življenja, temu drznemu izzivalcu smučarske usode, ko je čez rob mogočega drvel po že povsem razriti
slalomski progi v Schladmingu in ni čisto nič pomišljal, ne, niti najmanj ne, ampak je zrl v luknje, iz katerih si ga včasih komaj videl, in se po njih premetaval z največjim užitkom, hvaležen pravzaprav, da so mu ponudile tako nenavaden izziv.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani