nova beseda
iz Slovenije
Mag - revija - ČGP Delo, leto 2008, poved v sobesedilu:
Sin Lichenstein nevsakdanjo moralko režira odločno in jo oplemeniti z izvirno tragikomično, sladkokislo, dementno atmosfero ‐ po niti ne tako daljnem izvoru nekje med Simpsonovimi, Lynchem, Ensler in francosko poslastico Le sexe qui parle (Frédéric Lansac, 1975) ‐, vendar njegova postmoderna akrobacija neozdravljivo boleha za dvojim. Po eni strani jo premočno zaznamuje odsotnost distanciranega pogleda, samoironije in smisla za humor, tako rekoč nujnih postavk, če že kreneš v tako nazorno (pootročeno) ilustracijo freudovskih paranoj; posledično neizkoriščena ostajata tako potencial filma in prispevek v (sicer vulgarno nastavljeno) študijo spolov kot tudi njegov obet preseganja klasičnih obrazcev srhljivke, kjer se pred nabrušenim falusom psihopata skriva ženska. Po drugi strani so Vaginalni zobje nemara najlepša ilustracija perverzne dvojne morale, ki prežema sodobni ameriški film (zlasti, in ne tudi Hollywood), in po diktatu katere je vsakršna, še tako krvoločna oblika nasilja bolj
sprejemljiva od kakršnekoli upodobitev seksualnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani