nova beseda
iz Slovenije
Mag - revija - ČGP Delo, leto 2008, poved v sobesedilu:
Kaj jim je torej skupno, da prav vse uvrščamo v žanr znanstvenofantastičnega filma? Nesporno to, da izmišljene, fikcijske fenomene (naj bodo to replikanti, ljudem podobni roboti iz Iztrebljevalca, zunajzemeljska bitja, kot je E. T., ali oživljeni dinozavri iz Jurskega parka in celo potovanja v času, kakršno nam predstavi Odiseja) opisujejo in razlagajo ob pomoči znanstvenih teorij, hipotez in predvidevanj, zasnovanih na znanosti ‐ ter pri tem segajo na področja kvantne fizike, genetike, robotike ipd. (spomnimo se, da so mediji nedavno poročali o skupini znanstvenikov, ki ji je uspelo sestaviti robota z umetnimi biološkimi možgani, od tu pa ni več daleč do replikantov, robotov, ki so bolj človeški od človeka samega!) ‐ in da ob tem praviloma sežejo tudi na tehnološko področje, od koder črpajo posamezne elemente (največkrat seveda visokotehnološke izdelke): tako obstoječe kot tiste, katerih obstoj predvidijo v svojih futurističnih vizijah tehnološkega razvoja. Že vse od Langovega
Metropolisa iz leta 1927 pa so cineasti žanr ZF-filma uporabljali tudi pri podajanju kritičnih komentarjev k družbenim ali političnim vprašanjem ‐ spomnimo se na primer danes kultnega Carpenterjevega filma Oni živijo (They Live!, 1988), v katerem kritično opazuje tedanjo ameriško družbo, prežeto s pohlepom in nebrzdanim potrošništvom ter paralizirano od strahu pred ekonomsko recesijo ‐ ter za “filozofsko” preizpraševanje tem človekovega obstoja (tu se seveda najprej spomnimo na dve ključni deli znanstvenofantastičnega žanra: 2001: Odiseja v vesolju, s katero je Kubrick ustvaril resnično edinstveno meditacijo na temo človekovega razvoja, ter Solaris (Soljaris, 1972) Tarkovskega, vizualno hipnotični portret človekovega, pogosto destruktivnega, razmerja do okolja, v katerem biva).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani