In vendar, že v poznih dvajsetih letih 20. stoletja, ko je bila neizbežna preobrazba iz družbe proizvajalcev v družbo potrošnikov še vedno v povojih ali kvečjemu na začetni stopnji, je Siegfried Kracauer, mislec, obdarjen z neverjetno sposobnostjo zaznavanja komaj vidnih, še vedno nepopolnih obrisov prihodnost napovedujočih teženj, izgubljenih v brezoblični množici mimobežnih kapric in šibkosti, ugotovil naslednje:[3]
»Naval na številne lepotne salone je delno posledica eksistencialnih skrbi, uporaba kozmetičnih izdelkov pa ni vedno razkošje.