Rorty se je v aprilski izdaji Yale Reviewa iz leta 1992 spomnil Heglovega melanholičnega priznanja, češ da je filozofija kvečjemu »njen čas, zajet v misli«. Dodamo lahko, da si je filozofija močno prizadevala narediti ravno to: zajeti čas, zadržati njegove neprestane in samovoljne sunke v strugi, ki jo je v skalo izklesalo ostro dleto logike v čvrstem oprijemu razuma. »S Heglom«, tako Rorty, »so razumniki zamenjali fantazije o stiku z neskončnostjo s fantazijo o stvarjenju boljše prihodnosti«.